Plemena etiopijske divjine (1.del)

Še pred sončnim vzhodom smo sedeli v čolnu in pluli po jezeru Chamo. Slednje slovi po eni največjih populaciji krokodilov in povodnih konjev v Etiopiji, zato ni bilo strahu, da bi »ostali praznih rok«. Zaradi zgodnje jutranje ure smo število krokodilov sicer lahko prešteli na prste, smo pa bili toliko bolj navdušeni nad večjo skupino povodnih konjev z mladiči. Na bregu jezera smo pozneje srečali tudi skupino lokalnih ribičev, ki so nam ponosno pokazali nalovljene some in tilapije. Ob tem sem se spomnil odličnega ribjega golaža, ki sem ga jedel prejšnji večer.

V vas Key Afar smo prispeli okoli poldneva. Sonce je žgalo in tržnica, kjer se vsak četrtek zberejo predstavniki plemen Banna, Hamer in Ari, je bila v polnem teku. To je bil naš prvi stik z afriškimi plemeni in moram priznati, da smo imeli kaj za videti! Ženske so bile oblečene v krila iz kravje kože in okrašene s školjkami, lase so imele spletene v svaljkom podobne kitke, na glavi so nekatere nosile polovice posušenih buč, vrat, noge in roke pa so jim krasile pisane ogrlice. Moški so imeli na sebi nekakšna mini krila, niso pa manjkale niti tradicionalne ogrlice okoli glave, vratu, rok in nog. Njihov zaščitni znak so bile lesene »pručke« imenovane »borkotos«, ki jih uporabljajo za sedenje in kot podporo vratu pri spanju. Na ta način za več mesecev ohranijo tipično pričesko narejeno iz gline, ki simbolično ponazarja pred kratkim ubitega sovražnika ali divjo zver.

Naslednji dan smo se podali v južni del doline Omo, saj smo želeli obiskati najbolj razvpito etiopijsko pleme – Mursije. So izključno nomadi in se večkrat letno selijo skupaj s svojo živino. Slednja jim predstavlja edino lastnino, kot tudi vir mesa, mleka in krvi, ki jo spuščajo iz vratnih žil in uživajo kot poživilo. Medplemenski spopadi za vodo in živino so še vedno aktualni in nič nenavadnega ni, da si moški z brazgotinami na roki označi število ubitih sovražnikov. Ženske si svoja telesa prav tako krasijo z brazgotinami, še bolj pa slovijo po glinenih ploščicah, ki si jih vstavijo v luknjo v spodnji ustnici. Ploščice dosegajo velikosti celo premera 15 centimetrov in več. Vzrok pohabljanja telesa ni natančno znan, vendar antropologi menijo, da so v preteklosti ženske s tem »izničile« svojo lepoto in tako postale manj zanimive za trgovce s sužnji.

Kljub temu, da je način življenja Mursijev izredno primitiven, pa obisk njihovih vasi določajo  stroga »pravila«. Zaradi njihove agresivne narave in lastnega jezika, poleg vodiča potrebujete še t.i. lokalnega skavta. Slednji govori njihov jezik in tako poskrbi za komunikacijo, kot tudi za vašo varnost (beri: (verjetno nedelujoča) kalašnikova na rami). V vasi je za vsako fotografijo potrebno plačati in to vsem osebam, ki so na fotografiji (0.05€)! Fotografiranje je preraslo v pravi cirkus;  turisti po vasi izbirajo »najbolj bizarne primerke« saj želijo kar najbolje »vložiti« svoj denar, Mursiji pa s cukanjem in vlečenjem ves čas prosjačijo za nove in nove fotografije. V takih trenutkih sem bil srečen, da je bil oborožen skavt ves čas na dosegu roke.

Ali uganete iz česa je narejena »naglavna« ogrlica na zadnji sliki? Napišite odgovor v komentarje…