Romunija Roadtrip – Bukarešta (4.del)
Po 280ih kilometrih, treh postankih na bencinskih črpalkah, nalivu ter uspešnemu spopadu s 6-pasovnimi vpadnicami in nerazumljivimi krožišči, smo prispeli v center Bukarešte. Blišč dvomilijonskega mesta, nekoč imenovanega »Mali Pariz vzhoda«, je že zdavnaj zbledel; v drugi polovici 20. stoletja je namreč Ceaușesco porušil večji del zgodovinskega mestnega jedra, na njegovih temeljih pa dal zgraditi neskončne vrste komunističnih blokov. Pika na i je bila seveda gradnja njegove osebne palače, t.i. »Casa Republicii«, ki danes velja za drugo največjo civilno-administrativno zgradbo na svetu. Slednja je po viziji Ceaușescuja zgrajena izkjučno iz domačih materialov; pri gradnji »velikana« s 1100 sobanami so tako porabili preko milijon kubičnih metrov transilvanijskega marmorja, spletli preko 200.000m² preprog, oblikovali 480 kristalnih lestencov, za izdelavo svilenih tapet pa so v Romunijo uvozili celo sviloprejke. Nepredstavljivo!
Romunija nas je v osmih dneh tako navdušila, da smo se ob povratku domov soglasno strinjali: Vrnemo se!! Kmalu! …seveda, če nas pot prej ne zanese še kam drugam :)
Romunija Roadtrip – Sibiu (3.del)
Sibiu je »težkokategornik« med transilvanskimi mesti, saj po Forbsovi lestvici kotira na osmo mesto najbolj idiličnih evropskih mest (Ljubljana je na petem mestu!). Verjetno sta k temu pripomogla tudi obnovitev starega mestnega jedra leta 2006 in naziv Evropske prestolnice kulture v letu 2007. Naš prihod v Sibiu je spremljal rahel kaos, saj hotela nismo in nismo našli; je pač cel hudič, če hotel stoji na ulici Strada Stefan cel Mare, ti pa ga iščeš na sosednjih ulicah Strada Rampa Stefan cel Mare in Rampa Stefan cel Mare. Meni se vse sliši isto! :) Danes se ob tem samo smejim, takrat pa…
Ležerno sobotno dopoldne smo preživeli na čudovitih trgih Piata Mare, Piata Mica in Piata Huet v centru mesta, kjer smo v fotografske objektive lovili domačine, ki so hiteli po vsakdanjih opravilih. V polnem teku so bile tudi priprave za prihajajoč jazz festival. Do popoldneva je mestni vrvež dosegel svoj vrhunec. Na trgih, ulicah, v barih in restavracijah je bilo kot v mravljišču. Lakota nas je prisilila, da smo se spopadli z lokalno »ciorbo« in vloženimi feferoni. Njam! Tik preden so grozeči nevihtni oblaki zakrili Sibiu, smo odrinili Bukarešti naproti.
Romunija Roadtrip – Viscri&Sighișoara (2.del)
Ko v GPS vtipkam Viscri, me slednji opozori: “Del vaše poti je neasfaltiran. Nadaljujem z navigacijo?” In smo šli…
Viscri, vasica z nekaj več kot 400 prebivalci, leži dobrih 20km stran od glavne ceste Brașov-Sighișoara. Spada v skupino tipičnih transilvansko-saksonskih vasic z utrjeno cerkvijo, ki jih je leta 1993 Unesco uvrstil na seznam kulturne dediščine. Skozi vas poteka ena in edina glavna cesta (ulica), levo in desno od nje pa se kot v postroju vrstijo domačije s pisanimi pročelji. Na klopeh pred domačijami v prijetni senci cvetečih jablan gospe z rutami na glavi ob klepetanju in pletenju nogavic z zanimanjem opazujejo peščico turistov, ki jih je tistega aprilskega popoldneva zaneslo v njihov kraj…
Še istega dne smo prispeli v Sighișoaro, rojstni kraj Vlada Dracule. Na staro mesto jedro z impozantnim urnim stolpom in obzidjem se je počasi spuščal mrak. Ko je na nebu zasijala luna, so na krstah (aka hotelskih vratih) zaškripali tečaji in Urusa žejni vampirji (aka turisti) smo se podali na lov za lokalnimi bari…
Romunija Roadtrip – Bucegi&Brașov (1.del)
Za praznike smo odleteli v deželo najbolj slavnega vampirja, grofa Vlade Drakule. Načrtovana 800 km dolga pot po Transilvaniji, s štartom in ciljem v Bukarešti, nas je vodila preko čudovitega gorovja Bucegi, skozi očarljiva turistična mesta Brașov, Sighișoara in Sibiu, ter mimo številnih podeželjskih vasi, med drugim Viscri, Biertan in Richiș. Seveda nismo izpustili opevanih gradov v mestih Bran in Râşnov. Za pristno doživetje romunske dogodivščine je poskrbela bela Dacia Logan in lokalni glasbeni hiti.
Na pot smo odrinili z bolj ali manj velikimi predsodki o tej najmlajši članici Evropske Unije; katastrofalne ceste, še hujši promet, zaostalost, nerazvitost, revščina, potepuški psi, takšni-ali-drugačni krvosesi, in še bi lahko našteval. In kakšni so vtisi? V središčih turističnih mest se bohotijo obnovljene zgradbe s pisanimi pročelji, na čistih ulicah in trgih stojijo lepo urejena cvetlična korita in domačini v modernih barih ležerno srkajo kavo. Počutili smo se precej domače! :)
Potepuških psov je res veliko, a je večina izmed njih popolnoma neškodljivih. To pa ne moremo trditi za nekdanjega romunskega diktatorja Nicolaeja Ceaușescuja, ki je državo pahnil globoko pod prag revščine. Izven utrjenih turističnih poti je to še posebej vidno; regionalne ceste kaj hitro postanejo luknjaste kot švicarski sir, pozneje pa se spremenijo v makadamske. Na podeželju vladajo konjske vprege in preperele Dacie 1300. Revni zaselki hišk in kolib z obilico raznovrstne šare v okolici in brez tekoče vode so prav gotovo najbolj žalostna razglednica današnje Romunije. Šele ob tem se zares zaveš, da ni vse tako lepo, kot se zdi na prvi pogled…
